Nika Erjavec od leta 2018 razvija hibridno umetniško raziskavo, vezano na senzorično zaznavo v preseku umetnosti in znanosti in (ne)vidne transformacije okolja v zadnjih dveh stoletjih. V svojih instalacijah kot predstavnike naše aktualne predmetne in bivanjske kulture prepleta vsakodnevne, banalne, potrošne materiale, kot so razni začasni gradbeni elementi, umetne rastline, predelane elektronske igrače itd. Na drugi strani raziskuje, nabira in vključuje suho rastlinje iz zapuščenih urbanih območij. Ta so predvsem prostori tretje krajine, bodisi neopredeljeni in zapuščeni kosi zemlje v mestih, ograjeni prostori ali gradbene jame, čakajoče na kapitalske investicije, kot so parkirišča, luksuzna stanovanja in trgovski centri. V tem čakanju in navidezni zanemarjenosti se razvijajo prostori kompleksnih ekosistemov. To so biotsko pestri prostori; številčnost različnih vrst, ki uspevajo v teh sistemih, prekaša sestavo živega na povprečni površini, ki jo ureja, neguje človek. Na teh območjih se srečajo avtohtone in tuje, invazivne vrste. Obiskovalec_ka ob stiku z instalacijo vstopa v vnaprej določen sistem delovanja, pri čemer s svojo prisotnostjo in gibanjem, v prostor vnese zaznavne motnje. Te se skoncentrirajo v najbolj marginaliziranih in šibkih točkah instalacije, ki se nam zaradi hitrosti premikanja izmikajo iz našega zaznavnega polja.

Foto: Damjan Švarc © KID KIBLA.